#
#
  • Center za socialno delo Sežana
  • REGIJSKA VARNA HIŠA KRAS
  • Kosovelova 4b, 6210 Sežana
  • tel,fax: 056 202 442
  • GSM: 070 754 530
  • E-pošta:vhkras@gmail.com

Iz prve roke

Morda vas bo opogumila sledeča zgodba ženske, ki je bila žrtev nasilja v družini in se je odločila za spremembo v svojem življenju ter je prišla v Regijsko varno hišo Kras:

“Vse se je začelo z odvzemom pravice do komunikacije in do lastnega mnenja”

Na začetku se mi je zdelo, da je on tisti pravi, moški s širokim pogledom na svet, pripravljen na kompromise, dokler niso zrušena njegova moralna načela, z nadpovprečno visokim IQ, skladnega telesa, lepega obraza,…
Dnevi so minevali in vse manj je bilo dolgih večernih pogovorov s smehom, ki pripelje do solz, počasi so se ti večeri spreminjali v večere s solzami,…

Morala sem se obnašati, kakor je zahteval on. Prepričeval me je, da je to edina prava pot v življenju in da mi nihče ne bo tako pomagal kot on, predvsem v najtežjih trenutkih. Vsakršna komunikacija z mojimi ali njegovimi moškimi prijatelji mi je bila prepovedana. V njegovi družbi nisem smela izraziti svojega mnenja, zmeraj je rekel: »Varujem te pred vsemi pokvarjenimi in hudobnimi ljudmi, nimajo se kaj pogovarjati s tabo.« Dokler sem se držala njegovih življenjskih pravil, ki so bila z vsakim dnem bolj zahtevna in po mojem skromnem mnenju vsak dan bolj neumna, je bilo vse v redu, jaz pa sem izgubljala samo sebe. Nehala sem se smejati, zaprla sem se vase. Jutra zame niso imela več smisla, s prebujanjem sem pravzaprav odšla v temačne in depresivne »sanje«. Postala sem nekdo drug, obraz v ogledalu mi je kazal popolno tujko. Šlo je za moje življenje, moje že davno porušeno psihično stanje… Tako ni moglo iti več naprej. Korak za korakom je prihajalo nazaj vse izgubljeno in uničeno. Nisem več molčala, povedala sem mu, kar sem mislila in obnašala sem se tako, kakor sem mislila, da je normalno, ne pa tako, kot je bilo od mene pričakovano.

Prepiri, psihično in fizično nasilje so se stopnjevali, klical me je neštetokrat na dan. Vsak pogovor z njim me je pripeljal v stanje, ko nisem več mogla normalno funkcionirati, vse, kar sem lahko počela, je bilo sedeti na kavču in jokati.

Vsakokrat sem se morala jaz opravičiti, ne glede na to, kdo je bil odgovoren za posamična dejanja in obljubiti, da česa takega ne bom več ponovila,… To sem storila, da me je nehal mučiti,…

To nisem bila jaz,… hotel me je za vsako ceno spremeniti in imeti samo za sebe. Verjel je, da strah dela čudeže in da bom ostala z njim. Vendar je prav ta strah pospešil mojo odločitev, da ga zapustim. Dan, ko sem mu rekla, da ga zapuščam, ker ne želim več biti z njim, sem morala preživeti v poslušanju njegovih psovk, v zmerjanju, poslušala sem grožnje, da me bo ubil, še prej pa popolnoma uničil življenje. Med svojim govorjenjem me je klofutal, butnil me je z glavo v zid,… Pomiril se je šele naslednji dan, popolnoma obrnil ploščo, opravičeval se je, moledoval, naj ostanem z njim. Ko je videl, da sem neomajna v svoji odločitvi, da ga zapustim, mi je ponovno pričel groziti, tokrat tudi s tem, da mu moram vrniti denar, dolg, ki ga seveda ni bilo. Zahteval je, da mu denar osebno prinesem, če želim živeti. Uporabil je vsa mogoča sredstva, da bi bila z njim, vsakokrat sem morala biti prijazna z njim, ga objemati in poljubljati, da se je umiril,…

Nekega dne sem odšla brez pozdrava. Imela sem izbiro. Da sem njegova. In da sem njegova. Ta izbira ni več moja. Tak moški se nikoli ne bo spremenil, pripravljen je na vse, da dobi, kar želi. Je jagnje, dokler se v njem ne prebudi volk.

 

In še utrinek druge mame iz Regijske varne hiše Kras:

Poslušam. Mirno dihanje mojega otroka. Spi ob meni. Jaz še ne morem. Preden je zaspal, me je objel in ko sem mu vrnila objem, sva se oba zasmejala. Na varnem sva. Mama je zbrala pogum in naredila prvi korak. Pogum se meša s strahom. Korakov je še mnogo. Majhni so. Včasih je težko. In bo še. Bo pa drugače.
Tokrat grem samo naprej. Telo se je umirilo, občutki so se izostrili.

Jutri je nov dan. Komaj čakam. Nov dan novih možnosti. Novih srečnih nasmehov mojega otroka.

 

 

Zgodba mlade mamice

 

V življenju mnogo je poti. Ena od mojih mnogih je bila tudi pot v Varno hišo. Ko se spomnim prvega dne imam v sebi tisoč vprašanj in odgovorov. Zbudilo me je julisko jutro in bila sem pred veliko odločitvijo. Vendar je bila moja odločitev jasna. Pot proti cilju…težka in misel le ena. Rešiti sem želela sebe in tisto kar nosim pod svojim srčkom.Ta misel me je pripeljala tja kjer sem doživela nadvse lep,topel in varn sprejem.
Tistega dne je moje življenje dobilo nov začetek kot že prej velikokrat a sedaj z to razliko,da sem bila v pričakovanju malega bitjeca,ki mi je že takrat pomenilo vse na svetu. Tako sem praživljala dneve in noči v prelepi hiši ter do poroda doživljala lepe,manj lepe in posebne trenutke. V bistvu sem prvič bila v tako veliki skupnosti
izven družinskega kroga. Zame je bila to velika šola in nova izkušnja. Odštevala sem dneve.
Pa je le prišel September in tisti 3tji katerega sem imela rok poroda. Nobenih znakov ni bilo…niti 4tega, niti 5ega,…in seveda sem si zaželela 9tega kajti moj datum rojstva je 10.10. Lahko bi rekla, da sem bila nadvse srečna,ko je prav na ta dan 9.september ob 17h 50min zagledal luč sveta mali z 3,910 kg in 54cm. Ne morem opisat te sreče,ko so mi mojo največjo srečo položili na prsi in vsej tej sreči je bila priča moja prijateljica.Takrat sem se resnično počutila sama na svetu,čeprav sem okrog sebe imela prijatelje, znance in strokovno socialno osebje. Nikoli ne bom pozabila podpore iz strani VH, prijateljev, ki mi je 100% stala ob strani z vsem srcem in bitjem in poskrbela za vse potrebno in še več.
To zelo spoštujem in bom hvaležna do konec življenja in še naprej. Iz porodnišnice Postojna sva bila odpuščena peti dan, ker je mali imel malo zlatence a se je to hitro normaliziralo. Tudi tega ne bom nikoli pozabila kako sva spet doživela prelep sprejem in veliko veselje iz strani VH in naših treh zlatih socialnih delavk. Rada bi povedala
za vsako posebaj in vse tri skupaj, da­ vse pohvale, komplimente in iz srca lahko recem…čudovite in spoštovanja vredne osebe ste, ki znate prisluhnit,…in v pravem trenutku priskočit na pomoč. Veliko časa smo preživeli skupaj in čisto vsak pogovor, objem (za katerega sem jaz malo zaprta)in vaše besede so mi pomagale, da sem lahko šla naprej in bilo mi je veliko lažje, ­dobila sem novo moč.

DRAGE MOJE; Nikoli vas ne bom pozabila in upam,da se bomo lahko še srečale
IZ SRCA SE VAM ZAHVALJUJEM ZA VSE AMPAK RES VSE..VSAK TRENUTEK Z VAMI JE BIL RES ZAME
LEP IN KORISTEN.

RADA VAS IMAM!

…dnevi in noči so bežali.

Sin je postal že pravi korenjak. Vmes sva imela tud razne dojenčkove zaplete a ni bilo večjih težav. Hvala Bogu :) Tako sem spet ponosna začela odštevat dneve,ko je upihnil prvo svečko prav v VH. Prej nama ni uspelo, da najdeva svoj kotiček. 1.november 2013 je bil tisti usodni dan, ko sva se poslovila :( :) Še enkrat se vam zahvaljujem,da ste nama omogočili bivanje v hiši dokler je bilo potrebno, da sva lahko mirno zapustila najin začasni domek. Zaključila bi z to mislijo in željo. Želim vam še veliko uspehov in lepih trenutkov v VH!
Ostanite take kot ste DRAGE MOJE “sestre” :))))) , KER TAKE STE NAJBOLJŠE!
Tudi novim uporabnicam želim, da bi se počutile varno in prijetno v prelepi hiši. Vsaka skupnost ima svoje prednosti in slabosti ter tezave a zna biti tudi lepa. In seveda bi se rada še posebej zahvalila centru za socialno delo Sežana in strokovni delavki, katera mi je v moji nesreči in obupu pomagala, da najdem svoj mir in novo moč in upanje.
IN….ŠE…ENKRAT HVALA VSEM ZA VSE!!!!

RADA VAS IMAM

 

Še nekaj zgodb in mnenj naših stanovalk:

mnenje2       mnenje1

 

       mnenje3       mnenje3amnenje